Zaradi leta 1797 porušene utrdbe v Klužah je bila strateška pot skozi dolino Koritnice in prek Predela brez zapore. Zaradi grožnje pred novo vojno s Francijo je padla odločitev za gradnjo utrdb pri Naborjetu v Kanalski dolini in pod Predelom.

Avstrijci so ob italijanski meji v letih 1808 in 1900 zgradili šest utrdb, ki so tvorile sistem koroških utrdb (Kärntnen Sperren).

Za gradnjo utrdbe pod Predelom je bil zadolžen inženirski stotnik Johann Hermann von Hermannsdorf. Glavni objekt zapore je bila dvonadstropna stražnica (Blockhaus) na pobočju nad cesto. Nižje na pobočju pa so zgradili še eno manjšo enonadstropno zgradbo (Vorwerk). Zgradbi je povezoval jarek. Utrdbo so začeli graditi pozno jeseni leta 1808 in jo zaradi bližajoče se Francoske nevarnosti še nedokončano hiteli usposobiti spomladi 1809. Stražnica je bila skoraj dograjena, ne pa tudi spodnja utrdba. Francozi so se po dolini Koritnice bližali utrdbi pod Predelom. Ob tej francoski nevarnosti je prevzel poveljstvo nad še nedokončano utrdbo Hermann von Hermannsdorf in v trdnjavo je prišla četa 62. pehotnega polka Franz Jellachich (Franjo Jelačić). Hermannu je v kratkem času uspelo utrdbo oborožiti in založiti s hrano. Prvotno posadko je nato zamenjala četa Slunjskega graničarskega polka pod poveljstvom stotnika Witkovicha (Vitkovića). Četa je štela 4 častnike in 218 graničarjev. Utrdba je bila oborožena z dvema poljskima, dvema trdnjavskima in dvema gorskima topovoma ter s štirimi ročnimi topiči. Topniško posadko je sestavljalo 10 topničarjev in 25 mož pomožnih enot. Utrdba s posadko je doživela krvavi krst 16. maja 1809, ko se je spopadla s francosko divizijo pod poveljstvom generala Jean Mathieu Sérasa (1765-1815). Dva dni kasneje je utrdba padla. Francozi so utrdbo zažgali. V zadnjem boju je pod francoskimi bajoneti izkrvavel tudi poveljnik zapore, stotnik Johann Hermann von Hermannsdorf.

Hrabrim branilcem je avstrijski cesar Ferdinand I. dal leta 1848 postaviti spomenik v obliki piramide, pod katero je kip umirajočega leva. Revolucionarno leto 1848 je bilo tudi leto ponovne obnove obeh utrdb na Predelu. Vodja del je bil stotnik Scheidlein. In tudi nova utrdba je bila zasnovana v dveh delih – kot spodnja in zgornja utrdba. Povezoval ju je podzemni hodnik. Zgradbe in podzemni prehod so bili dokončani poleti 1849. V utrdbi je bilo 130 ležišč. Zgornja utrdba je imela dve zgradbi, glavno stražnico in obrambno zgradbo. Stražnico je z obeh strani obdajal okrog 5 m globok jarek. Na zahodni strani se je jarek zaključil s predjarkom. Stražnica je imela 10 strelnih lin za topove, oborožena pa je bila s štirimi topovi in dvema havbicama. Obrambna stavba je bila dvonadstropna in opremljena s strelskimi linami za strelce. Spodnja utrdba pa je bila enonadstropna zgradba. V nadstropju so bili trije položaji za topove, usmerjeni proti Strmcu.

Zgradbe in podzemni prehod so bili dokončani poleti 1849. Leta 1850 pa so v utrdbo namestili prva dva topova. Tako prenovljena utrdba imenovana Paßsperre Predil je kmalu izgubila na pomenu. Po letu 1866 je zanimanje avstrijskega poveljstva za Predelsko utrdbo usahnilo. Vojno ministrstvo je maja 1878 naložilo Inženirski direkciji v Celovcu ustanovitev komisije, da ugotovi možnosti modernizacije. Ta je ugotovila, da kakršnakoli modernizacija ali novogradnja na isti lokaciji ni smiselna. Predlagali so gradnjo nove utrdbe v Klužah (Flitscher Klause). Po izgradnji nove utrdbe v Klužah leta 1882 in leta 1900 še topniške utrdbe Fort Hermann na pobočjih Rombona nad Klužami je utrdba na Predelu postala skladišče (Depot Oberbreth – Skladišče Zgornji Log). Leta 1907 je bila preimenovana v Depot Predil. V njej sta bila le še dva poljska topova za streljanje častnih salv ob vsakoletni obletnici Hermannovega zadnjega boja. Med prvo svetovno vojno je bilo v utrdbi na Predelu skladišče in bivališče delavcev, pa tudi golobnjak oziroma postaja vojaških poštnih golobov.

Povzeto po: SIMIĆ, M. (2005), Utrdbi pod Rombonom, Ljubljana.

Obširneje o utrdbi na Predelu:

KLAVORA, V. 2008, Trdnjava Predel. – v: (Kofol K., ur.) Vojske, orožje in utrdbeni sistemi v Posočju, Tolminski muzej, Tolmin, str. 83-92.

KLAVORA, V. 2003, Predel 1809, Celovec-Ljubljana-Dunaj.